Z Eddyjem smo punce super opravile v dijaškem bralnem krožku, ki sem ga letošnje šolsko leto vodila četrtič zapored. Vsa srečanja smo z dijakinjami, ki so sodelovale, iz očitnih razlogov izvedle virtualno, a Zoom nam ni odvzel zadovoljstva in izmenjave vtisov o prebranih literarnih delih. Eno od njih je bil roman Opraviti z Eddyjem, o katerem sem spomladi tipkala na Instagramu pod ključnikom #istagdč. Ker tam trenutno nisem več aktivna, ljudje pa še vedno klikate po Gospodični knjigi, naj Eddy dobi svoje mesto še tu.
Vedno je tako zanimivo podeliti razmišljanje in občutke o prebranem, z mladimi pa sploh. Z nejevero sprejemajo odlomke surove spolnosti, z razumevanjem rišejo poti ‘svoboda vs. okolje’, z empatijo zrejo na Eddyjevo osamljenost. Opraviti z Eddyjem je kratki roman z avtobiografskimi prvinami, izšel je v okviru lanskega festivala Fabula, umeščen v revščino francoske vasi, v katero je vrojen fant, ki izstopa. Kdo je tapravi dedec? Eddy že ne. Vulgarnosti in nasilju navkljub sem se šele na koncu pripovedovalčevega poročevalskega zanosa (kot da od bralca noče usmiljenja – želi le, da bralec VE) močneje zavedla, kaj točno berem, kaj točno je nekdo moral prenesti kot rano in kako jo je lahko zacelil. S pobegom, ki je pot stran od drugih – k sebi. Teci, Eddy, teci! Gremo, mladi bralci in bralke! Berimo, odrasli!
Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem (Beletrina, 2020, 180 str., prevedel Andrej Pleterski)
Poleg Opraviti z Eddyjem smo v letošnji sezoni dijaškega bralnega krožka debatirali še o:
- Mina Lystad: Luzerka
- Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
- Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu
Izvedli smo tudi širši pogovor o pomenu poezije, kakor ga čutimo danes, pri čemer so dijaki izbrali in brali pesmi svojih najljubših avtorjev.
