Emilie Pine, predavateljica moderne drame v Dublinu, končno pogumno piše o sebi. Ni bilo od nekdaj takoj. Zbirka esejev Pišem sebi zelo jasno potrdi, da je pisanje dano mnogim, a zares pisati pomeni globoko kopati in spraviti na vrh tisto, česar vsakdo ne more. Kdaj se zgodi odločilen preboj in zaupanje vase, da zmoreš pripovedovati tako, da bi drugi prisluhnili? In kdaj si sposoben svojo pripoved slišati tudi sam?
V preprostem slogu izrisane podobe zapletenih čustev, ki so sama po sebi jasna, a jih je težko priznati sebi in še težje drugim, tvorijo razmisleke o jezi, ki se poraja ob očetu alkoholiku, o žalosti in zavisti, ko trčiš ob meje svojega telesa, o osamljenosti, ki jo tešiš z zlorabo tega in onega, o osvoboditvi, ko postaneš črno na belem ranljivo bitje in te le stežka sploh kdo ali kaj še doseže.
Hvala, Emilie Pine, za točno takšno pisanje, bravo, založba Eno, za slovenski prevod, in živele ženske, ki ne sadijo rožic, temveč resno zagazijo v rudnik spola, svobode in gneva. Tam je zlato, tam kopljimo!
[PEDAGOŠKI NAMIG] Ta knjiga na moji knjižni polici zaseda improvizirani oddelek ‘Pomagam sebi’. Prebrala sem jo enkrat in verjamem, da bo priložnosti za podobno in vendar drugačno srečanje z njo še veliko več. Povsem mogoče bi jo bilo v novem šolskem letu ponesti tudi med dijake, da se otresejo napačnih prepričanj o esejističnem izražanju in da spoznajo še eno sodobno življenje, ki je njihovemu dovolj podobno za empatijo in obenem vendar tako drugačno, da prinese svež premislek o tem, kdo smo in zakaj.
P. S. Kako čudovita je tudi naslovnica te mehko vezane knjige, kajne?