Ni je zapustil zaradi ljubimke, ni ga vzela nesreča, niso ga ugrabili vesoljci … Pa njen mož vseeno izgine. Še prej pa nedovršno izginja. Dolgo izginja pred njenimi očmi in ni možnosti, da bi ona ta proces s čimerkoli lahko ustavila. Preden moj mož izgine je osebna izpoved finske pisateljice Selje Ahave, ki mora za svoj zaključek stresa napisati več kot 100 strani in mednje ujeti njega, moškega, svojega moža. Da ga je vse manj pred njenimi očmi zaradi želje po spremembi spola, je jasno takoj in s tem nikomur od bodočih bralcev ne odvzemam užitka.
Avtorici je kot tebi in meni jasno, da ljubezni ne moremo izsiliti in da ji, če že, omogočamo posvečeno svobodo – no, vsaj trudimo se tako. Kako težko, novo in boleče je to. Kako je to dejansko doživeti, ugibam le po zapisanem. Razumem le od daleč.
Ona ne more kar izbruhniti: “Pa kaj je s tabo?!”, pred njim se namreč ne spušča v take spopade, zato raje manično tipka te cikle gneva in sprejemanja, da bi presegla svoj jaz in njemu podelila novega. V Ahavino pripoved se večkrat vmeša, kako je vse neznano in novo pred stoletji odkrival Krištof Kolumb, tavajoč med vodo in kopnim, kar malo izmišljujoč si, kje da pluje. Meni so ti deli pogosteje zmotili ritem branja, toda konglomerat zgodovine in sodobnosti se pretvarja v jasno metaforo: odkrivam svet, odkrivam sebe. Na kaj naletim? Lahko, da mi bo to všeč in drugim ne bo. Lahko, da bo obratno. Oh, da bi se večkrat poklopilo. V Preden moj mož izgine se ne in zgodba obvisi v zraku. Roman pa v grlu.
V branje priporočam tudi avtoričin prejšnji roman, Stvari, ki padejo z neba (le zakaj neki o njem nisem še ničesar napisala na blogu?).