Polona Rodič v pesniškem prvencu Sestradana pove z verzi čisto vse o Ani. Ana je poosebljena. Upam, da ni tvoja kolegica, ker Ana nesramno tepe po tvoji duši in telesu jemlje moč. Ana je Polonino ime za anoreksijo.
Pesmi od začetka do konca pritegujejo zaradi svobodne oblike, skoraj prehajajo v prozo, smiselno ohranjajo rimo, bogatijo z besedami, ranjenim in pozdravljenim. To je izjemno pomembna zbirka za a) mlade pesniške glasove, da pridobijo svojo suverenost, in b) vse, povezane z Ano, boleznijo. Mene je Polona Rodič močno zadela še s tem: “kot če imel bi depresijo in poslušal malo se nasmej / z astmo slišal, da preprosto dihaj / se počutim, ko mi rečeš jej”. Sestradano bom v novem šolskem letu gotovo ponesla med svoje dijake. Potrebuje jo marsikdo. Saj ni narobe, če trdim, da ta poezija uči?
Za zbirko sem prvič slišala v oddaji Med štirimi stenami, Še vedno je izziv sprejeti samo sebe, na Radiu Prvi, v kateri se je Lucija Fatur pogovarjala s pesnico. Sogovornici sta prepričljivo združili pogovor o naravi anoreksije in procesu zdravljenja (tudi) skozi besedno umetnost ter tako v meni zanetili obilo zanimanja za branje Sestradane.