Humor Adama Kaya mi je blizu – pretirava, včasih preseže meje dobrega okusa, v splošnem pa se odlično odreže v (samo)ironiji. Po njegovem literarnem prvencu Tole bo bolelo sem na spletu zasledila malo več negodovanja nad avtorjevim drugim zdravniškim dnevnikom Sveta noč, zgaran na moč, zato sem knjigo zavzela z nižjimi pričakovanji in se sama s sabo jasno dogovorila: “Če bo bedna, jo zapri in odloži. Da si ne bi sitnarila, kako je bedna, in brala do konca. Nina, da ne bi! To ni domače branje!” In kaj je sledilo?
Dnevnik sem brala med dopustom in točno tako sorto branja sem potrebovala, zato hura za prave knjige v pravih trenutkih! Dnevniška oblika, pregledna zgradba, vse se odvija v bolnišnici, v mislih in praksi mladega porodničarja, rdeča nit so božiči. Če Adamu prvo leto še ni tako težko delati nadur, se naslednjega decembra že zaveda, kako drugačen poklic je izbral, tam do četrtega božiča pa že čuti, da to ni delo za zmeraj, vsaj zanj ne.
Prigode iz ordinacij in porodnih sob so podobno odštekane kot v avtorjevem prvencu, še zmeraj so glavna atrakcija bleščice in odlomljeni predmeti xy točno tam, kjer si zdaj zamišljaš (poznam jaz tebe, haha), in meni je nadvse fino, kako Kay razume svoje poklicno nezadovoljstvo. Veliko je v sistemu, ljudje, pa ne le v zdravstvu! On je ta sistem obesil na klin in vstopil v drugega – pisanje. Tudi to je sistem.
P. S. Navkljub božični pripovedi se lahko branja knjige Sveta noč, zgaran na moč lotiš kadarkoli v letu. Zgaran ali ne (tako).
