– Pride z masko na avtobus in potem si jo da takoj dol … to me tako razjezi.
– Gospa, tudi meni to ni jasno. Samo zaradi šoferja jo ima gor?
– Pa ko vsi vemo, kaj se dogaja v državi in da ta virus ni hec. Kako bi lahko poskrbeli drug za drugega. Žalostna postanem.
– Gospa, če bi vi vedeli za mojo zgodbo … Prvič sem rodila, 21 let sem imela. To je že 40 let nazaj. Vam lahko povem? Prvi otrok, veste, kako je to, ko ženska ne ve, kaj bo. Težek porod je bil in so ga s kleščami. Ne morem vam povedati, kaj se je zgodilo … Invalid je, 40 let ima zdaj. Poškodovali so mu možgane. Še pred tremi leti je bil doma. Ne more več. Za vse sem sama skrbela. Še tri zdrave otroke sem potem rodila. Prvega je treba hranit … Ni šlo več. Zdaj pa pridem k njemu, da bi on dobil korono … Gospa, jaz vam povem, da mi pridejo solze. Vedno pazim, ker hodim k njemu. Pa da en mulc ne more …
.
.
.
– Gospa, ne vem, zakaj sem vam to povedala. Na svidenje. Videla sem vam v očeh, da me boste razumeli. Nimam navade o tem nikomur govoriti, oprostite …
Ko je zapuščala avtobus, z masko čez nos in usta, ko je pogledala s tistimi steklenimi očmi – maska skriva, a ne skrije. Naj varuje njenega otroka, naj varuje tudi njo.
Lepo te je spet brati. Verjetno bodo ti pogovori sedaj za dolgo zamenjali tiste o vremenu.