Menca, menca, pa ponudim, čeprav, priznam, stežka.
– Gospa, se vam mudi? Lahko me prehitite. (mogoče pa bo rekla, da ni treba)
– Joj, avto sem pustila tam, ni dovoljeno parkirat. Malo se bojim, da bi me dobili. Ampak ona pravi, da imajo tisto olje, res bi počakala …
– Meni se ne mudi tako, lahko počakam in me prehitite.
.
.
.
Pa skoči v lekarno in pride vsa poskočna spet ven, s tistim tako iskanim pripravkom v skrivnostnem zavitku pod roko. Pa je še vedno vsa zgovorna in nadaljuje …
– Gospa, samo še to. Zobozdravnik mi je povedal za to lovorjevo olje, res bojda pomaga, jaz imam zdaj nekaj z zobom in sem iskala tega, no, drugo firmo, ampak mi je dala to, saj bo dobro. Res vam priporočam, pa ker ste tako prijazni in ste me spustili naprej … (tišje), gospa, to res bojda pomaga, preberite si malo na internetu, sploh zdaj, saj veste … zdaj (riše virusne klice po zraku) …
Hvala, a podobnih pripravkov sem ta hip precej sita. Pristanem samo še na cipralex in lekadol. (izgovorim v mislih)