Hej hej, to je podkast Gospodična knjiga in s tabo sem Nina.
Posnela sem 18. epizodo podkasta Psihološka bolniška, v kateri razmišljam o tem, zakaj še vedno tako težko (javno) priznam(o) svoje psihološke stiske in zakaj zaposleni predolgo odlašamo, preden vzamemo bolniško zaradi takih težav. Kdaj bomo v Sloveniji dovolj zreli, da bomo tudi na delovnem mestu duševnemu zdravju pripisali pričakovani pomen?
Kako lažje se pred sodelavci ali delodajalcem ali zdravnikom izgovarjamo, da imamo trebušno virozo, kako dolgo čakamo in si ne zagotovimo temeljnega za psihološko umiritev, ker je v službi treba narediti še to in to, kajne? A če bi me ta hip zagrabil slepič (gospod, prosim, ne!), bi brez pomisleka ostala doma ali v bolnišnici, zaradi moje odsotnosti pa že ne bi bilo konca delovnega procesa, ker smo že stokrat videli, da nismo tako nepogrešljivi, kot se nam večino dni v letu zdi.
Vprašanje postavljam tudi tebi: ali kdaj vzameš bolniško, če imaš težave z duševnim zdravjem, ali pa stisko raje tešiš popoldne in med vikendi, v službi pa se delaš, kot da si ironman, dokler te povsem ne vrže na tla?
Prisluhni nekaj minutam podkasta Gospodična knjiga, ki ga še vedno snemam s telefonom, sredi hodnika in brez uvodne špice ali postobdelave.
Priporoči ga še komu, ki bi mu lahko bil všeč. Hvala.
Poslušala. Super povedano. Imela sem izkušnjo, ko je šlo odlaganje z bolniško predaleč. Včasih je problem, da si misliš, ” da še ni dovolj hudo za iti na bolniško “. Ko pa enkrat to izkusiš, je res pametno odreagirati, ko čutiš, da gre navzdol.
Jana, hvala za zapisano. Tako je, mislim, da je prvi korak ta, da sploh zaznaš, kdaj jo potrebuješ, nato pa drugi, da to dosledno slišiš in upoštevaš.
Pozdravljena.
Sedaj ko je poletje in imam več časa zase, sem začela poslušati vaše podkaste. Po poklicu sem učiteljica in tole epizodo sem poslušala z velikim zanimanjem. Sama spadam sicer v generacijo (rojena začetek 80-ih), ki je bila vzgojena, da mora nekaj početi za splošno dobro družbe-zelo usidrana kolektivna zavest. Ko pa opazujem mlajše kolege, pa temu ni tako. Opazila sem, da po obdobju epidemije, se je bolniška zelo “razpasla” po domače. Mogoče sem kritična in v bistvu v meni bije notranji boj. Ugotovila sem namreč, da sem bila zelo jezna na kolege, ki so si večkrat vzeli bolniško in prišla do ugotovitve, da sem v bistvu jezna nase, ker se nisem sama znala zase potegniti. Mene so namreč tale nadomeščanja ter nepravičnost zelo izčrpavala. Sprašujem se, kje je tista, bom rekla tako “zdrava meja” ko delaš hkrati za družbo in zase, ali si je to kontradiktorno…rada bi slišala še vaš pogled. Hvala vnaprej za odgovor.
Borka, hvala za zapisano. Moj pogled je pač moj in morda ni pravilen, zame pa je edini možen. Karkoli sem po poklicu, ni prvo na lestvici prioritet. Tam najbolj zgoraj sem jaz s svojim duševnim in telesnim zdravjem – če imam to urejeno, sem lahko v vseh drugih vlogah v redu, sicer pa žal ne. Z lahkoto razumem več stvari, o katerih pišete: a) sistem nadomeščanja v šolstvu je slabo urejen in vem, kako to gre, ko manjka kolega, toda b) služba ni glavna stvar v življenju, prednost ima zdravje posameznika, zato c) bravo tistemu, ki vzame bolniško. Gotovo je vmes kdo, ki ta sistem izkorišča, a to je manjšina, o kateri ne želim razpravljati. Problem, ki ga vidim pri mnogih ljudeh, pa je, da se na bolniško logično odpravijo, ko imajo gripo ali zlomljeno nogo, torej priznavajo telesne ovire, nikakor pa ne delodajalci ne zaposleni pri sebi in drugih še ne priznavajo dovolj močno teda, da je telesno zdravje le del zdravja osebe v celoti. To, da imamo kdaj težave na duševnem področju, je stigmatizirano in tu smo kot delavci pripravljeni neverjetno in predolgo potrpeti (predlagam G. Mate: Ko telo reče ne), ker nas je strah, kako bomo videti šibki in v zadregi – recimo, da se vrnem po depresiji ali izgorelosti na delovno mesto, in me vsi sprašujejo, kje sem bila, jaz pa si izmislim, da sem imela težave z migreno, nikakor pa ne morem glasno povedati, da sem imela psihične težave? Take neiskrenosti do sebe se ne grem po svojih jasnih zdr. težavah in izkušnjah. Če je komu neprijetno, ko povem iskreno, zakaj sem na bolniški, in razlog ni zmeraj zgolj telesne narave, je to njegova stvar za predelavo. Moja je močna: skrbim za svoje zdravje in vedno bom, šele nato sem/bom primerna delavka.