ISKANJE IZGUBLJENEGA

Oni dan (opomba avtorice: ta tekst objavljam po tem, ko je dva meseca ždel med osnutki) sem si rekla, da bom resno raziskala, ali lahko branje psiholoških priročnikov oziroma knjig o duševnem zdravju res pomaga ali pa se v tem lahko skriva celo nekaj negativnega. Do odgovora se še nisem dokopala, vsaj takega, ki bi ta hip veljal zame ne, dojela pa sem, zakaj je točno taka vrsta knjig zadnji dve leti pri meni na knjižni polici vsakodnevno, zakaj sem postala idealni potrošnik takega čtiva in zakaj sem tega že zelo naveličana, pa se očitno takemu branju še nekaj časa ne bom odpovedala.


Pomagal mi je podkast Being Human, ki ga vodi Scott Ste Marie, podoben psihološki posebnež kot jaz. V epizodi z naslovom Why I stopped reading self help books prikaže svoje hlepenje po taki literaturi in pot, ki ga je vodila k popolni odpovedi točno takemu branju. Poslušaj in premisli po svoje.

Ta tema me vznemirja predvsem zato, ker, priznam, zdaj pa res že čakam in čakam to prekleto obljubljeno pomirjenost, stabilnost, ravnovesje, samoregulacijo, notranji mir in bla, bla … Kakor patetično se lahko sliši, faking verjamem, da je mogoče neke sorte duševno razodetje, ko drugim v podkastu, na blogu, na hodniku v službi ali kot Bagola na turneji razlagaš v bolj dovršni obliki svoje psihopoti.

Ko rečeš in čutiš recimo: “Do sedaj sem blodil po tej duševni puščavi, potem pa se je zgodilo /vstavi poljubno/ in od takrat naprej vem, da je moje življenje drugačno. Od takrat sem popolnoma v stiku s samim sabo, zdaj se zares vem, kako vzdrževati red v sebi. Svoje razsvetljenje sem doživel ob /vstavi poljubno še enkrat/.”

Ali povedano krajše: hočem to j* točko preloma, ko se bo moja psiha začela deliti na ‘prej’ in ‘zdaj’ in bom dejansko v sebi doživela kaj novega, ne pa eno samo jadada – ponavljanje brez repa in glave.


[Medklic: Vem, vem, morda opisano razsvetljenje sploh ne obstaja (in še Savina bi dala vibrator zanj?!), morda človek pač nekje racionalno potegne črto in v namene prodaje svoje knjige, šalce za kavo z motivacijskim napisom ali webinarja pač splete zgodbo o svojem psihološkem okrevanju, ki pa ni nič drugega kot samo zgodba, ki ji umetno prida ločnico med ‘bilo je slabše’ in ‘zdaj je bolje’. Vem, mogoče je vse skupaj en sam kulturni izmislek in res sem idealni psihopotrošnik.]


Toda recimo, da ni vse tako izmišljeno. Recimo, da se človek (tudi) iz knjig za samopomoč čisto zares lahko česa nauči in s tem tudi doživi tisto, čemur rečemo notranja renesansa. Koliko takih knjig moram še prebrati? Vsakič, ko si izposodim novo ali, še večkrat, ko tako knjigo kupim, mi vrag (ali pa je angel?) na rami prišepne: “Nina, tale je pa zadnja.” Zadnja taka knjiga, ker a) (upam, da bo to) bo pa tale reeeees pomagala in nekaj v meni bistveno premaknila ali b) bom končno obupala, sprejela tisto, kar sem natipkala v medklicu in začela brati pogrošne ljubezenske romane.

Potem pa je prišel še en miselni prelom! Prava eureka, morda mnogim že kako logična, trpečemu pa dolgo skrita! Kar iznenanada se mi je posvetilo, zakaj pravzaprav berem tako literaturo. In v katerih življenjskih obdobjih me sploh zanima. Postavila sem si še eno delovno vprašanje: ali sem kdaj tako strast gojila še do katere druge vrste literature? In če da, ali razumem notranji mehanizem, ki me je gnal v to? Če ga bom prepoznala, potem lahko z malo sreče napovem, kdaj bom branje knjig za samopomoč opustila.

Jasno mi je postalo:

a) nekaj (maksimalno 10) priročnikov za samopomoč sem prebrala kot študentka, pred in po tem (do sedaj) pa res nič (in takrat sem se občasno počutila res izgubljeno glede poklica, prijateljstva, ljubezni, odnosa s starši …)

b) podobno intenzivno zanimanje za nek tip poljudne literature sem že doživela v prvih petih letih materinstva, ko sem prebrala vse knjige o spanju dojenčka (vse!) in vse knjige o avtizmu

c) knjige iz alineje b) sem nehala brati, ko je moj mulc začel kakovostno spati (rešitve za to nisem dobila v knjigi, pomagal je le čas) in ko sem glede avtizma pridobila dovolj notranje suverenosti, da otrokovo vedenje in čustvovanje razumem in sprejemam (knjige so mi pri tem izjemno pomagale)

Tako mi analiza zadnjih dveh let, ko sem med drugim prebrala čudovite Darove nepopolnosti Brené Brown, krasne Spodbude Sanele Banović in Morda pa se moraš z nekom pogovoriti Lori Gottlieb, pravi, da intenzitvnemu branju temu sorodne literature pač (še?) ne morem pripisati posebnega vpliva na svoje dejansko počutje, nabrala pa sem ogromno znanja s tega področja in me branje teh vsebin v trenutku branja zelo pomirja (kakor ugotavlja Scott Ste Marie, ko zapreš knjigo, vse skupaj izpuhti). Jasno je tudi, da po taki literaturi hlepim, ker stvari, ki jih želim v sebi urediti, še nisem uredila in bo to, da si je ne bom več želela brati, odličen pokazatelj mojega okrevanja in notranje suverenosti.

Če se ob branju teh vrstic sprašuješ, ali vse okoli duševnega zdravja res polagam v branje in literaturo – ne, svoj delček gotovo prinesejo  terapija, zdravila, zdrava prehrana pa dolg sprehod pa sonce pa objemi najdražjih pa joga pa vroč tuš … Mogoče pa še najbolj od vsega zastruplja prav ideja, da je nekje te poti konec, končna točka, cilj, ko dvigneš roke in rečeš: “Tukaj sem, najden, pomirjen in svoj.” Mogoče pa take točke v resnici ni in so izkušnje, o katerih beremo, res le zgodbe, v te pa se hočeš nočeš zmeraj prikrade vsaj malo magičnega. Mislim, da nikoli ne bom prodajala svoje.


P. S. Kako pa ti ohranjaš duševno zdravje, potem ko si ga enkrat že zapravil(a)? Meni se zdi to izjemno težko vprašanje, pri katerem pa mi v zadnjem času zelo pomaga predvsem dovolj spanja, manj sladkarij in Johann Hari v Izgubljenih povezavah. Hah, in smo spet pri knjigah za samopomoč.

KOMENTARJI

  1. Joj, kar ne morem verjeti, kako ste dobro ubesedili iskanje svetega grala, ki bi uredil “notranji nered “. Najdem se čisto v vsem. Tudi v branju knjig o otroškem spanju in vzgoji ( tudi avtizmu). In Morda pa se moraš z nekom pogovoriti imam doma, dva dni nazaj pa sem iz knjižnice prinesla Izgubljene povezave. Skratka: bliskovit komentar brez repa in glave vendar ja, verjetno veliko ljudi doživlja “ponavljanje brez repa in glave”. Morda pa je to-to. Življenje. In v spirali sicer plezamo višje, bližje mirnejšemu življenju, ki pa ga ne dosežemo. Ali pa je samo preblisk. In takoj, ko za hip začutiš, da je lajf kar OK, se nekaj poruši 😉
    Pozdrav, Jana

    1. Jana, hvala za razmišljanje. Morda pa je to to, ja, pri čemer vse od zunaj na nas pritiska s ‘to je to je popolno, povsem mirno, uravnovešeno in docela dorečeno’. Zelo lepo, da imaš pri sebi obe knjigi – avtorjema gre zlahka z jezika to, s čimer se mnogi ukvarjamo v sebi. Upam, da se boš med branjem imela lepo. Nina

  2. Veliko prinesejo izkušnje in leta. Starejši ko si, lažje je z mnogimi skrbmi, ker veš, da se večina strahov ni uresničila. Nekaj pa je v samodisciplini in tehniki. Kadar me ponoči obide želja, da bi urejala, si prikličem prijetne spomine ali pa začnem gledati kakšno serijo. Urejevalne misli odplavajo, jaz zaspim. Bistvena pa je ena resnica, samo jaz lahko nadzorujem svoje misli in svoja dejanja. Sorry za te ” modrosti”. Vse je obrt!

    1. Ananana, da, v izkušnje in čas pa močno verjamem! Da se sčasoma lažje pomirimo sami s seboj, da neke stvari morje odnese in druge naplavi in to lažje sprejmemo in ni vse tako velik halo? Tako sem razumela tvoje pisanje in hvala zanj. Nina

    2. Se popolnoma strinjam, da z leti postaneš prijaznejši do sebe, manj zahteven, vsega sveta okrog sebe ne moreš obvladovati. Lažje je, ko si rečeš: “Naredila sem vse, kar sem v danem trenutku lahko, zdaj je pa čas zame”.
      Jaz odvržem vse naprave, zaradi katerih imam ves čas občutek, da česa nisem naredila, in grem malo kopat po zemlji, odplesat kak ples, prebrat kako leposlovje. Tiste male radosti štejejo in pomirjajo.

      1. Polona, tudi meni pomagajo vrt, branje in manj telefona. Ta miselna komponenta pa še ni čisto moja, a ji prikimam. Hvala za tvojo izkušnjo.

    3. Hvala za to razmisljanje, Nina! Tudi sama imam ze dalj casa obdobje (z vmesnimi pavzami) branje tovrstnih knjig in tudi mene pomirjajo, mi dajo ogromno “aha” momentov ter razumevanja in lazjega sorejemanja dolocenih situacij, obcutkov.. sem dosti razmisljala o tematiki, ki si jo izpostavila in bi stvari vidim tako – knjige ti pomagajo da ozavestis situacije/stiske, da vidis, da se da drugace zaziveti (v to verjamem)… ne verjamem pa, da lahko to naredis zgolj s pomocjo nekega znanja jn razumevanja, ki ga dobis v knjigah. Ne verjamem, da si sploh lahko pomagas izkljucno na kognitivni ravni (z zavestnim procesiranjem, razumevanjem, tudi ne s psihoterapijo ki je usmerjena v tovrstno analiziranje in pridobivanje razumevanja). Meni so veliko sprostile (pa se zdalec nisem pri tocki “preloma”, ne vem ce bom kdaj) raznorazne tehnike vezane na telo… skratka menim, da branje spodbudi, vendar zares pa ne pomaga, ne pozdravi, ampak rabimo kaj vec kot razumevanje za to, da presezemo svoje avtomatizme delovanja/odzivanja 🙂

Dodaj odgovor