Vau, vau in vau! Josef, najstniški pripovedovalec mladinskega romana Smrt ni hec, mi je takoj po začetku branja zlezel pod kožo. Zbegan in tako zaprt vase … potem pa na odru zbija šale in laufa od enega romantičnega SMS povabila k drugemu. Komaj verjameš, kako malo se nadzoruje po eni strani in kako močno po drugi. Že po nekaj poglavjih se vprašaš: “Pa kaj se je zgodilo – kaj neki je narobe? Tu nekaj smrdi.”
Smrt ni hec je mladinski roman o 19-letnem Švedu, ki je doživel hudo reč, a o njej noče z nikomer govoriti. Ali hude reči izginejo, če ji dovolj dolgo ignoriramo? Je smrti kaj manj, če o njej zbijaš štose?
V tem literarnem delu štima prav vse – struktura zgodbe mladega bralca ne podcenjuje, napetost je zmerna, doza ganljivosti je solidna. Med branjem me je nekaj dni obhajala čisto prava tesnoba, ker … hja, smrt ni hec, no. In ni mi fino brati o njej, pa vseeno silim k točno taki literaturi. Lepo je bilo namreč opazovati Josefovo počaaaasno odpiranje in pretakanje bolečine in končno spoznati, da se v resnici že vsaj 50 strani v njem nekaj celi.
[PEDAGOŠKI NAMIG] Ponudite ta roman Karla Modiga mladim – vidim ga ob zaključku osnovne šole in na začetku srednje. Lani je bil tako in švedski model obvladanja epidemije, se spomniš? Jaz pa sem za švedski model literature! Najstniku to knjigo na krožnik, ups, na nočno omarico – je primerna knjižna nagrada za konec šolskega leta? O ja, v take močno verjamem! Josef zna obdržati zanimanje frfotavega uma, tudi on ne ve, kaj z bivšo punco ali več njimi, tudi on ne ve, kaj sploh še početi v tem tako drugačnem življenju, in tudi on ne ve, kje začeti spreminjati odnos s sestro, mamo, fotrom, preteklostjo … bratom … Pa vseeno začne in se uči preboleti!
Roman smo z dijakinjami brale v letošnjem bralnem krožku in tudi one se strinjajo, da ponuja kakovostno žanrsko izkušnjo branja in obilo izhodišč za pogovor.
