So deli romana Dina Pešuta, Očetov sinko, ki zelo pritegnejo z izdelanostjo vzdušja neke generacije, in so deli romana, recimo dialogi, ki kar ne stečejo. Na kateri tematsko podoben, a še lepše izrisan roman me spominja Očetov sinko, in zakaj ga je kljub opaženim pomanjkljivostim bilo vredno prebrati?
Očetov sinko je kratki roman, členjen na množico kronološko urejenih prizorov. Alkoholizirana mama, zbegani najstnik. Rez. Divja zabava, tiste roke okoli njegovega telesa. Rez. Telefonski pogovor z očetom, eden od mnogih. Rez. Odločanje o očetovstvu. Rez. In tako do konca romana, ko se odsekanost poveže v zgodbo z jasnim vprašanjem: kako odpustiti očetu, če pa ga ne moreš nehati kriviti, da ti nikoli do sedaj ni stal ob strani?
Kako naj govorita dva moška, oče in sin, če se take govorice nikoli nista naučila? Zakaj je nemogoče priznati, da nočeš ostati ob očetovi smrtni postelji, čeprav ti on prav to resignirano ponuja, ker ve, da je tvoj obstanek res nekje drugje?
Roman odlično posnema vzdušje milenijcev, njihove prekarne zaposlitve, neodgovorljiva stanovanjska vprašanja, prikaže pisanost romaničnih zvez, ki jih spletajo doma in drugod, vse skupaj pa poveže v zatohlo, tradicionalno in ozkogledo sovražno hrvaško metropolo, ki na ulici še zmeraj ne prenese homoseksualca, ker … ali ta družba sploh ve, česa se boji in proti čemu kaže sredinca?
Očetov sinko je del letošnjega Fabulinega sklopa. Prebrala sem še Zapiske o žalovanju Chimamande Ngozi Adichie, na polici pa me pravkar čaka knjiga Vsa moja poletja Mieko Kawakami. Ali katero od letošnjih Fabul posebej priporočaš? Odpiši mi v komentarjih.
Problemi pripovedovalca tako preraščajo individualnost in postajajo resne, sicer že v literaturi poznane, družbene resnice o homofobiji, zaradi katere se avtiran ali neavtiran seli v London, Berlin ali v svojo sobo na varno. O podobnem smo brali v še enem Beletrininem romanu, Opraviti z Eddyjem, ki se mi zdi slogovno prepričljivejši, pri Pešutovem romanu pa se (morda zaradi prevoda?) branje kar nekam zatika. Najmanj nenaravna je očetova govorica, ki poskuša biti avtentična z obiljem vulgarizmov, učinek pa je ravno nasproten. Bi oče s sinom res govoril tako? Bi se kar čez noč res tako razgovoril, ko pa sin ves čas pripoveduje, kako nemogoče je z njim tvoriti dialog? In ali bi se oče v novem odnosu v novi družini res tako odnosno in značajsko spremenil?
Pripovedovalca sem začutila samo v skrajnih čustvenih legah – v besu, strahu in žalosti. No, pa saj … kdaj pa smo najbolj otipljivi, če ne ravno takrat, ko se gibljemo točno po teh čustvenih pokrajinah? Če je tako, potem Očetovemu sinku vseeno nimam tako veliko očitati.
Razumem, kot da je bolj mladinski roman. Mene pritegne zato, da mogoče začutim trenutni utrip mladine. In zanima me iz vidika odnosov, mogoče mu dam priložnost. Hvala ti.
Andreja, ne, je kar literatura za odrasle, pripovedovalec ima med 20 in 25 let. Poskusi in vztrajaj, če te povleče. Bodi fajn!
Meni se je zdela Opraviti z Eddyjem odlična, takšna, ki pusti sled (za dolgo!) … In se ne bi mogla bolj strinjat z zgoraj zapisanim: pri Očetovem sinku se kar zatika, četudi na koncu vendarle nekoliko (enostavneje) steče.
Od letošnjih Fabul priporočam Vsa moja poletja, še bolj pa Nelagodje večera – vrhunska knjiga (in hura za Fabulo!).
lp 🙂
Tanja, zelo mi je lepo, da ste pokomentirali moj zapis – na blogu to res manjka. Še bolj zanimivo mi je, da sva obe pri Očetovem sinku opazili zatikanje (vedno mi je težko presoditi, ali je res kaj takega v besedilu in to vidi več bralcev ali je samo odvisno od mene). Ste druga bralka, ki mi je priporočila Nelagodje večera. Bom poskusila, vsekakor!
Super, se veselim branja vaših zapisanih vtisov (nikoli ne razočarajo ;), predvsem pa vam želim veliko bralnih užitkov tudi v prihodnje! 🙂
P. s.: Danes sem ravno odložila Lakoto (Moderni klasiki), tudi priporočam, zelo!
Lp,
Tanja
Tanja, Lakoto sem prebrala pred mesecem dni in … odzvanja. Zaradi teme sem se je zelo bala, pa sem jo potem dobro prenesla, več nepričakovanega nemira pa je do zadnje strani vame vnesla še ena iz iste zbirke – Dobri možje.
Nina, hvala za še en “nizozemski” bralni namig, (z veseljem) preverim! 🙂
Lp,
Tanja