POMANJKANJE UČITELJEV – HAHA …

Da, kar smejim se ob današnjem prispevku Dnevnika na RTV Slovenija 1 – Pomanjkanje učiteljev. V njem izveste, da je povprečna starost slovenskega učitelja 46 let, da ravnatelji zelo težko pridobijo nov kader – predvsem učitelje razrednega pouka, učitelje v podaljšanem bivanju, specialne pedagoge, računalničarje, matematike in fizike. Smejim se zato, ker v dveh minutah prispevka vsaj dvakrat slišimo tudi, da je poklic učitelja nekoč bil spoštovan, danes pa … Danes pa je drugače. Zakaj spoznanje poskuša delovati novo, če je v resnici staro? Smejim se tudi zato, ker tak prispevek javnosti premalo odločno sporoči ključno informacijo – država mora zagotoviti dovolj kakovostnega učiteljskega kadra. Država, kaj točno boš storila in kdaj?

Seveda moraš biti vsaj malo nor, da se danes kot mladec odločiš za pedagoški študij. Zakaj? Ker že od ranih nog poslušaš, kako leni, bedni in podplačani so učitelji, kako nemogoči so učenci in kako grozljivi njihovi starši. Ali ti kdaj doma ali kje drugje kdo pove kaj lepega o tem poklicu? Kakšne sodelavce boš spoznal? Kaj vse se boš sproti še naučil? Koliko se boš v tem poklicu presmejal? Kaj naj bi mladega človeka spodbujalo k pedagoški izobrazbi in zaposlitvi v šolstvu?

Če je naravoslovec, odide na kak inštitut ali v gospodarstvo. Tam zasluži dvakratnik moje plače (srednješolski učitelj mentor – razrednik), jasno loči svoje delo in prosti čas na dopoldne-popoldne (jaz pa si strukturo med šolskim letom ves čas preurejam in jo komaj ujamem) ter med znanci uživa zanimanje ter ugled, ko jim pripoveduje o svojem poklicu, sploh če je programer, zdravnik, arhitekt ali oglaševalec. Ko jaz povem, da poučujem, se ljudje zdrznejo (slabi spomini na lastno šolanje?), nato pa se (neposrečeno) pohecajo, da imam itak celo poletje prosto (torej se možnost za nadaljevanje pogovora, v katerem bi kot učiteljica lahko izrazila tudi kaj pristnega o svojem poklicu, takoj zaprejo, ker pravice do jamra pač nimam) … To naj bi odtehtalo razmere in odnose, v katerih dela sodobni učitelj?

Kako je za mladega učitelja pri nas sploh poskrbljeno? Ali lahko s svojo plačo učitelja začetnika sploh najame stanovanjsko posojilo? Ker sem ta hip zelo ‘na ti’ z bankami, vam lahko povem, da sem sama zadnji dve leti (slabih osem let delovne dobe) sicer kreditosposobna, a za celih 60.000 EUR na 20 let (učitelj naj se torej pametno oženi).

Kakšno didaktično znanje prinese mladi učitelj v razred? Zna nemudoma sestaviti primeren preizkus znanja? Kdo mu bo po koncu študija to pokazal, ga priučil? Kdo poskrbi zanj, ko doživi prvo resno usajanje histeričnih staršev o tem, kakšna krivica se dogaja njihovemu otroku? Kdo mu pove, da je žrtev mobinga? Kdo mladega učitelja opolnomoči, da samozavestno vstopa v razred, dan za dnem ustvarja kreativno vzdušje in poskrbi za varnost in red otrok?

Kdo mladega učitelja vodi, ko izgori, ker prva leta vse priprave ustvarja sam in izumlja toplo vodo in se njegovo delo resno zažre v njegov prosti čas, pri tem pa sam dvomi, ali sploh dela dobro? Kdo mladega učitelja spremlja pri kariernem razvoju? Kdo tega istega učitelja v letih dela v razredu dosledno oceni in pohvali njegovo delo?

A prvo vprašanje bi moralo biti – kako naj mladi učitelj sploh dobi prvo zaposlitev, če pa mora prej opraviti strokovni izpit, h kateremu lahko pristopi le z več meseci prakse v razredu? Zakaj je mladi učitelj takoj po fakulteti, če se že odloči za to, da bi rad delal v šoli, v kateri bojda primanjkuje kadra, sprva prisiljen v prostovoljno delo, ki ga potisne v izjemno težek socialni položaj? Država, kdaj boste vrnili plačano pripravništvo v vzgoji in izobraževanju?

Sama sem za las ujela plačano pripravništvo in trdim, da je to močno izboljšalo moje možnosti za vse nadaljnje karierne odločitve in priložnosti. Še več, plačano pripravništvo je gotovo vplivalo tudi na mojo odločitev, da pri 25 letih začnem materinstvo (se zavedate, kako zgodaj je to glede na podatke SURSA?).

V tem poklicu sem po 5. letu delovne dobe izgorela in o tem poklicu sem vsaj dve leti intenzivno premišljevala, ali sploh še zmorem vztrajati. Zdaj, ko sem si končno odgovorila, da vsaj še eno desetletje bom, si pomagam tako, da zavestno iščem točne stvari, konkretne besede,  določene predmete in osebe ter dejanja, ki moj učiteljski poklicni vsakdan delajo vreden. Ko jih ne bom več našla, bom iz poklica izstopila, ker me v njem ne bosta mogla zadržati ne denar niti družbeni ugled poklica. Otroci? Ljubezen do otrok? Pajade, rad moraš imeti tudi sebe.

Začudena sem, kako malo v primerjavi s tujino se pri nas sploh govori in piše o učiteljevanju, o stiskah učiteljev, o izzivih poklica, o razmerah v njem … Pa že mogoče, da se veliko dogaja na Zavodu za šolstvo in že mogoče, da se kakšna dobra razprava odvija na sindikatu ali v kateri od strokovnih pedagoških revij. In je res, da se je med pandemijo učitelja vseeno začelo bolj medijsko izpostavljati – pa še takrat s hipersrečnimi primeri dobre prakse, ki so izjema, večina učiteljev pa vseeno ni za na tekmovanje Najboljši učitelj v vasi, kjer ga vsi hvalijo in občudujejo, starši nagrajujejo, otroci obožujejo. Ne, naš poklic je pogosto osamljen, poln pomislekov in stranpoti.

Da, poletne počitnice so tiste, ki me v tem poklicu dodatno in zelo pragmatično motivirajo, ker zaradi njih cela družina avtomatsko razreši vprašanje, kam med poletjem z otrokom (s posebnimi potrebami). Da, učiteljica sem rada, ker je delo razgibano in polno ustvarjalnosti. Najraje sem učiteljica zato, ker rada govorim, in še vedno si domišljam, da lahko s tem, kakršna sem kot človek (ne samo kot učiteljica), dobro vplivam na katerega od mladih. Zanje si želim lepo prihodnost. Vidim težave, ki jih doživljajo kot najstniki, pa še posebej kot najstniki 21. stoletja. Ne smilijo se mi, ker bodo vse to pač morali pregurati sami, a družba, ki jo ustvarjamo vsak dan, ni nič dobrega in optimističnega, zato vidim smisel učiteljevega dela tudi v tem, da mlademu človeku stoji ob strani in mu omogoča vredno in svetlo pot naprej. Kdo jo bo učitelju?

Pa še nekaj mi pade na pamet, ko v prejšnjem odstavku govorim o tujini. Naj bom zadovoljna, da sem te poletne počitnice že drugič zapored namenila delovnemu raziskovanju na družbeni platformi Pinterest? Naj me bo sram, da bom v razred in v svojo osebno organizacijo delovnega procesa prenesla toliko ameriških in angleških zamisli, kako si olajšati delo in kako ga še bolje pripraviti za učence? Sram zato, ker tega ne pridobim od večine seminarjev, ki se jih udeležujem zato, da bi razširila to, kar potrebujem, in z njimi nabiram 0,5 točke za 8 ur posedanja ob starih ali neuresničljivih idejah univerzitetnih kolegov, ki s predavanjem, priznajmo si, tudi sami nabirajo točke za habilitacijo, ali zasebnikom, ki rešujejo svoj pedagoški s. p.? Ne, ni me sram, da tako zelo nestrokovni Pinterest, v katerega vpišem ‘teacher’ ali ‘pedagogy’ ali ‘high school ideas’ ali ‘teacher organization’ ali milijon drugih splošnih besednih zvez, uporabljam za svojo karierno rast.

Zamisli naj se država, ki iz leta v leto omogoča vpis na pedagoške fakultete po državi, ne preveri pa, kakšen kader potrebuje slovenska šola, s kakšnimi poklicnimi težavami se srečujemo na terenu in kako jih rešiti čim prej, da bi v tem poklicu učitelji s srednje dolgo delovno dobo sploh še obstali. Nevarnost torej ni le v tem, da v državi primanjkuje učiteljev – na posameznih šolah gori zato, ker učitelji, nekoč predani temu poklicu, poklic zdaj zapuščajo in šolo zasovražijo podobno, kot se to zgodi povprečnemu učencu tam nekje do 6. razreda osnovne šole …

Da, slovenska šola dela mnoge napake na več nivojih. Kdo jih bo začel popravljati? Kako? In kdaj? Učitelji, ki ta poklic še opravljamo z delnim optimizmom, ki je najživahnejši prav v dneh pred 1. septembrom (vprašajte spet sredi oktobra), si zelo želimo odgovorov. Tako bi kateremu od dijakov tudi upala svetovati in predlagati, naj izbere pedagoški poklic – zdaj sami sebe hitro usmerijo drugam in razumem jih.

Pa fajn začetek šolskega leta!

Facebook

Print

Email

Twitter