Gostujoča objava: METULJ

Na lanskoletnem Nacionalnem strokovnem posvetu Zapeljevanje v branje ali kako branje živi na spletu sem vodila delavico, v kateri sem udeležence spodbudila, naj po mojem vzoru tudi sami napišejo svoj vtis o kateri od knjig, ki so jo prebrali. Obljubila sem, da bom prejete objave uredila in objavila na blogu Gospodična knjiga.

Z enoletno zamudo, ki je ne znam tehtno opravičiti, v branje predlagam še drugo od gostujočih objav. Majda Ilc Hussein je knjižničarka na OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica in ob pisanju o romanu Metulj je dokazala, kako pri branju ne gre le za branje kot tako, temveč za obstranske intimne zgodbe, ki jih neka knjiga ustvari med nami.


Metulj – kultna knjiga, ki je zapeljala našo družino. V branje mi jo je na prvem zmenku priporočil moj mož. Še v istem mesecu sem jo našla – z razlogom in ne po naključju – na polici v ljubljanski bukvarni. Zagrizeni bralki je avtor Henri Charrière s svojo avtobiografsko zgodbo o zaporniku v Francoski Gvajani, ki hrepeni po svobodi (tudi filmska adaptacija Papillon iz leta 1973 je zelo prepričljiva), tako zlezel pod kožo, da je metulj postala moja najljubša žival.

Najstarejši sin, tudi knjižni molj, je Metulja večkrat prebral, ga odnašal od doma in prinašal nazaj. Menda so ga brali tudi njegovi prijatelji, saj jim je zatrdil, da je to »res najboljša knjiga na svetu«. Knjiga se je z nami selila, ovitek se je že strgal, na črnih platnicah so madeži raznoraznih tekočin, nekaj listov je že izpadlo iz knjižnega bloka … A nič ne de.

Pristala je na knjižni polici drugega sina, ki se je – po srednješolskem premoru – vrnil k branju. Moje besede o vrednosti branja niso padle na plodna tla, kovačeva kobila je bila spet bosa! A ga je njegov priljubljeni švedski youtuber PEWDIEPIE s svojimi objavami o knjigah (med pisanjem sem poklikala in našla še nekaj neprebranih) spodbudil, da je vzel v roke Metulja in ga požrl. Kar oddahnila sem si! Bala sem se že, da bo edini nebralec v družini. Zdaj sin bere kar po vrsti na polici in me celo vpraša, kaj naj še prebere!

»Na koga čaka zdaj Metulj? Na vnuka, ki prihaja na svet, da ga bo zapeljal, kot je nas?« se sprašujem.

Med sprehodom ob Cerkniškem jezeru sem zagledala oranžne metulje. Nisem se poglabljala v njihov pomen. Po samo enem kliku na strica Googla danes vem (vse zgodi z razlogom), da imam rada metulje ne samo zato, ker so simboli sprememb in preobrazbe (kot mi je v pogovoru zatrdil kolega), ampak zaradi strasti, ki jo tudi predstavljajo. In to pozitivno, ki zapelj(uj)e – v branje!


Henri Charrière: Metulj (DZS, 1981, prevedel Branko Madžarević)

Fotografijo in besedilo je v gostujoči objavi pripravila Majda Ilc Hussein. Hvala!

Dodaj odgovor