Ni ga človeka, ki ne bi še desetletja po opravljeni maturi ali diplomi tu in tam sanjal grozljivko v tistem tipičnem dramaturškem loku: spet si v šoli in spet bo test iz matematike, biologije, geografije ali česarkoli že, spet je polno snovi in spet nimaš zapiskov ali časa za učenje. Jao! Morda si v sanjah na zagovoru diplome in nimaš pojma, kaj si raziskoval, mogoče ne moreš diplomirati, ker ti manjka še šest izpitov … No, povej mi, te ponoči kdaj kdaj kaj takega? Mene obvezno vsaj enkrat na mesec in mislim, da si znam to nočno moro odlično razložiti.
Ne vem še, ali se te nočne more zgodijo ob kakšni lunini meni, a vedno so zelo podobne. Večinoma cele sanje iščem zapiske za matematiko – nocoj sem se recimo podila po rodnem mestu za sošolcem z ne preveč urejenim zvezkom, a vsaj imel ga je! Ko sem videla, da bom pisala deset poglavij iz ne vem točno česa, sem skoraj bruhala. Tekla sem domov, z zvezkom ali več njimi pod roko, ihtela in paničarila, se izpovedala staršem (nihče me ni razumel, nagnala sta me v šolo) in jima priznala, da že 10 dni nisem bila pri pouku, ker si ne upam iti. Baje sem bila prvih pet dni res bolna, potem pa mi je zdravnik na kontroli povedal, da se lahko vrnem v šolo. Ampak tam je matematika, ki je ne znam! Večkrat pisanje testa zamenja ustno ocenjevanje matematike – v sanjah pred tablo, pričakovano, zakrknem in skoraj omedlim.
Po pogostosti sanjskih motivov je na drugem mestu test iz biologije – celoletna snov ne vem katerega letnika srednje šole, vedno je vmes poglavje Celica. Tudi v teh sanjah nimam zvezka, niti učbenika, pač … praznih rok in misli v sanjah gnjavim samo sebe in druge, veliko gledam na uro in med njenim tiktakanjem čutim, da vse skupaj sploh nima smisla, ker se take količine snovi niti ne morem naučiti v nekaj urah. Čutim blazno sramoto.
V takih nočnih morah nikoli ne romam do čistega konca, ko bi dejansko šla v razred ali pred učitelja in odpisala test. Ne, celotno dogajanje je osredinjeno na apokalipso pred fiaskom. Česa se pravzaprav bojim?
Današnje sanje o matematiki so mi prišepnile še nekaj pomembnih nezavednih medosebnih skrivnosti, ki si jih bom zabeležila v svoj zasebni dnevnik (če sanje zapišem, se mi za nekaj časa nehajo ponavljati), tu pa pušča bojni vzklik: Jebela cesta, kako sem srečna, da sem že v službi, ne pa več v šoli!
Kako si laično razlagam simboliko takih nočnih mor? Ah, kristalno jasno je – strah pred neuspehom, sindrom vsiljivca, strah, da me bodo razkriknali (Ona pa v resnici ničesar ne zna opraviti dobro.), vezano predvsem na delovni prostor. Motiv manjkajočega gradiva kaže na izgubo nadzora in oteženo pot do rešitve problema. Gotovo pa se v sanjah zbujajo tudi moje resnične in povprečne srednješolske travme ob naravoslovnih predmetih. Izstopajoča podrobnost moje nočne more je ta, da sem v sanjah edina, ki sem tik pred pisanjem testa ali izpita … Vsi drugi so zabrisani, nisem del razreda. Pomenljivo?
Zdi se mi, da sanje o šoli pri večini ljudi nastopajo kot negativna sila in vir nemoči. Kaj nam nezavedno sporoča o tem, kako smo doživeli svoje šolanje? Kako pomembno je, da se kot učiteljica zavedam te določenosti in svojim učencem (hote) ne povzročam travm.
P. S. Večkrat sanjam tudi, da mi do diplome manjkajo trije izpiti – večinoma so povezani z računalniškim znanjem, ki ga nimam, zato je drama še večja. Občutek tesnobe v sanjah izvira iz tekme s časom – napovedan imam namreč že zagovor diplome, ki pa bo za vedno onemogočen, če ne bom prej opravila izpitov. Seveda se tudi v tej verziji sanj poraja moj znani lajt motiv – treh izpitov ne morem opraviti, ker zanje nimam gradiva ali ker sem zapravila geslo, s katerim bi se prijavila na izpit.
Eh … Zaupaj mi svoje s šolo povezane sanje tudi ti. Mogoče me prehitiš v bizarnosti. (Bilo bi mi v radost.)
