Katarino Marinčič sem prej poznala kot hčerko Andreja Hienga (dekleta na Instagramu pa pozitivno izpostavljajo njeno poklicno vlogo) in vedno se mi zdi bedno, ko nekoga opišemo le tako – s povezavo nekoga drugega, kao prepoznavnejšega/zaslužnejšega. Verjetno si vsak od nas želi zgolj biti?
Tudi Emil, pisatelj na nekem čudnem kolesarskem izletu, v romanu Ženska s srebrnim očesom hrepeni po pristnosti in prisotnosti. Res jo vidi, to žensko iz naslova, in ne samo enkrat, a kaj ko mu nihče ne verjame. Zgodi se vihar/apokalipsa/kdo ve kaj, hrib je oguljen, Emil sumničav in njegov stik z drugimi vse bolj osamljenosti poln.
“Počasi se je naveličal tujih domov. Posanjaril je o gospodinjstvu: kot da se vrača s prijetnih počitnic, ki so se mu proti koncu malo vlekle. Kupiti mora detergent za funkcijska oblačila. Spraznil bo hladilnik, skuhal si bo govejo juho, za več dni.
Čutil je, da se je ženska s srebrnim očesom že naselila v tistem delu njegovega spomina, ki ga, kot podstrešje pozimi, zapira koc, skrbno vpet med po meri odrezane letve.” (str. 150)
Moram resničnost res potrjevati v odnosu z okolico ali ta zmore živeti samo v meni? Asociacije, magično in notranji monologi dobro opravijo v duhu modernega romana, a žal v njem nisem prepoznala tistega ‘nekaj’ zase. Tako bo zletel mimo in zgodil se bo še kakšen, drugačen.
