“Imela sem same petke, pa nisem bila srečna,” večkrat povzamem tretješolcu, ki je letos spoznal pridobivanje ocen. Upala sem, da v njih ne bo videl nič posebnega in s partnerjem sva se trudila, da od naju ne bi dobil občutka, da sva lovca na njegove šolske uspehe, v kakršnega naj se vsaj do 7. razreda spremeni še on, a tukaj smo … Sin ve, da je pet več kot štiri in da je tri slabo. No, tako misli in tega nočem le opazovati.
Ob ocenah me zmrazi. Ni mi prijetno ocenjevati v šoli. Recimo, da sem se na to v 10 letih poučevanja že navadila in da poskušam čim pogosteje na dijaka pogledati širše od ocene, a sistem tudi učitelja močno pritiska k tlom. Kaj šele učenca, ki se vpisuje na srednjo šolo ali na fakulteto …
Ne govorimo, da se učimo za življenje, ko pa je vendar jasno, da se naši otroci učijo za to in tisto šolo, ki jim bo bojda odprla vrata do uspeha. In uspeh je sreča. No … Naj ti povem svojo mega uspešno šolsko zgodbo.
Bila sem prvošolka in takoj se je pokazalo, kakšna učenka bom – hitro sem brala in računala, hitro sem se samostojno učila, na pisalni mizi sem ljubila red, všeč mi je bil vonj zvezkov, novih učbenikov sem se veselila. Ne spomnim se, da bi me moral kdorkoli priganjati k učenju. Gon po uspehu (tj. visokih ocenah) sem imela močno razvit že v nižjih razredih osnovne šole in gojila sem ga tudi na fakulteti. Bedno!
Prvo trojko sem dobila v 7. razredu osnovne šole pri kemiji. Jokala sem. Dobila sem jo zato, ker se dan prej nisem učila za spraševanje – dobila sem namreč svoj prvi telefon (regljo haha). Takrat bi mi moralo biti jasno dvoje: jokaš zaradi trojke? Neeee! Zaradi telefona se ne učiš? Neeee (boš videla, kakšno odvisnost od pametnega telefona boš doživela okoli 30. leta).
Prvi cvek sem dobila v 1. konferenci 1. letnika pri matematiki. Mislila sem, da bom umrla. In potem sem dobila vsako leto vsaj dva cveka pri fiziki. In imela sem grajo pri kemiji (kdo se še spomni graj?!). In matematiko sem se učila kot robot – če mi je uspelo po planu, sem dobila dobro 3. Če sem vadila pol dneva manj, sem dobila cvek. Skratka – naravoslovje mi ni in ni šlo in danes vem, da se svet zaradi tega ne ustavi.
Gimnazijo sem naredila s prav dobrim in odličnim uspehom, po maturi bi se lahko tistega leta vpisala na katerikoli faks. Vpisala sem se na slovenščino in sociologijo in imela povprečje čez 9. Bolno! Nič v prostem času me ni posebej zanimalo (razen branje) in itak sem imela ogromno težav, ki jih takrat nisem znala poimenovati – glavno, da sem opravljala svoje edino delo, tj. se učila in bila pri tem zelo uspešna. To je štelo tudi v okolici.
Kako sem čutila dobre ocene? Nikakor. Ne spomnim se, da bi se jih kdaj posebej veselila. Kot da bi bile samoumevne. In po drugi strani – če sem dobila nižjo oceno od pričakovane, se mi je porušil svet. Slaba sem. Nesposobna sem. Nikoli mi ne bo uspelo. Zakaj je sošolki uspelo pisati pet? Kaj, če je to začetek prekletstva, ko bom od tu naprej vsakič pisala slabše in nikoli več ne bom odličnjakinja? Anksioznost. Perfekcionizem.
Odličnjake vsak hvali. Na koncu šolskega leta ti ploskajo. Dobiš še kakšno priznanje. Tolarje (kdo se še spomni tolarjev?) od sorodnikov. Vsi so ponosni. Nič ne čutiš ob tem. Praznina. Pač – tako je. To sem torej jaz – znam se naučiti za pet. Perfektno prazno.
Ali sem na koncu gimnazije vedela, kaj me veseli in kaj bi rada študirala? Ne. Ali sem na faksu bila s srcem? Ne. Ali sem po faksu vedela, kje bi se zaposlila? Ne. Visoke ocene so mi pač odpirale vrata in jaz sem sproti izbirala tisto, kar me ni odbijalo. Zares privlačila pa me ne gimnazija ne faks nista nikoli. Samo učila sem se pač … Ker, kaj bi pa drugega počela? V krožke nisem upala, ker tam so, buuu, neznani ljudje (morda me bodo pojedli – še huje, morda znajo več kot jaz), šport se mi je zameril zaradi tega, ker nisem bila najboljša, za hobije si nisem vzela časa, ker (obsesivno-kompulzivne težje), kdaj se bom pa potem učila …?!
Zato danes kot učiteljica odličnjakom namenoma ne posvečam pretirane pozornosti. Na test s petico napišem Čestitam! in na druge ga ne. Še vedno se sprašujem, ali je to sploh smiselno. Mislim, da bom nehala. Pred razredom ne razglašam, kdo je pisal odlično, češ: “Poglejte jo (običajno so dekleta), naj vam bo za zgled.” Če hočem učenčev način učenja ali znanja prikazati kot vzoren, potem sem raje konkretna: “Lizin spis je izjemno premišljeno napisan. Kdor si želi, naj ga prebere in ugotovi, kaj ji je res dobro uspelo.”
Zato danes kot mama otroku nočem dajati vtisa, da se njegovo šolanje vrti okoli ocen. Zato mu večkrat, ko izrazi skrbi, ali bo matematiko pisal ena, raje pogledam v oči in ga vprašam, zakaj ga to skrbi. “Ker potem ne bom prišel v 4. razred,” reče naivno in začneva se pogovarjati o tem, ali enica res pomeni to. Včasih vpraša: “Ali bosta z atijem jezna, če ne bom dobil pet?” in zgroženo se zamislim, od kod mu to. Sva kdaj bila, ne da bi se tega zavedala? Takrat pride na vrsto moja zgodbica: “Veš, jaz pa sem imela v šoli vse pet in nisem bila srečna …”
Povem mu, da sem se petic le malo veselila. Da sem se ob nižji oceni krivila. Da sem pogosto mislila, da sem manj pametna kot moja še uspešnejša prijateljica. Da sem se veliko primerjala z drugimi, predvsem dekleti. Da sem se staršem bala povedati za nižje ocene, ker sem vedela, kako jih to iztiri. Da sem bila kot najstnica zelo nesrečna, nesamozavestna in prestrašena. Da se temu danes reče anksioznost. In da sem bila na fakulteti prvič depresivna, a temu nisem znala ali zmogla tako reči in tega nisem upala pokazati drugim. Raje sem se še bolj učila, da sem zbežala od sebe in se vsaj nekje počutila močno. Da sem še danes zelo uspešna v svojem poklicu, pa zaradi tega nisem srečna. Pravzaprav ostajam podobno prazna kot v gimnaziji in na faksu.
Zato, dragi starši in učitlji, podpirajmo otroke pri tem, da bodo imei dobre delovne navade in zanimanje za svet okoli sebe, a ne zaradi ocen, ki naj bi jih to obrodilo, temveč zato, da se bodo naučili pri sebi opaziti vložen trud, ne pa sebe ceniti le glede na rezultat.
Zato še danes otrokom povejte, da jih je zelo zanimivo opazovati, kako se trudijo s poštevanko števila 8. In če bodo jutri vprašani in dobili 3, je to dobro in dovolj. Svoje so opravili že danes, ko so se vztrajno učili.
P. S. Hiperodličnjakom pa le postavite tisto tricky vprašanje: Kako si? Mislim … kako si v resnici?
Se povsem in do kraja strinjam. Tudi sama s spomini na to, da so bili moji izredni šolski uspehi (tekmovanja ipd.) edini razlog za topel pogled in besedo enega od staršev, uspehom svoje šolarke ne namenjam velikih aplavzov. Vsak naj se potrudi po svojih najboljših močeh, razvija močna področja in ostaja odprt za novo, pa bo za vse ravno prav 🙂