Ko želiš zamenjati službo, ljudje rečejo vse sorte stvari. Večinoma bolj kot o tvoji odločitvi nezavedno spregovorijo o sebi – o svojih poklicnih izkušnjah, (ne)zadovoljstvu in vrednotah ter življenjskem slogu.
Ko ljudem poveš, da želiš menjati službo, ti namreč rečejo kaj takega:
– Tudi jaz si to želim, a si ne upam, ker …
– Res? Zakaj? Če si pa tako dobro učiteljica in tako zadovoljna deluješ v službi …
– Velja.
– Daj, nehaj! Pssst, ampak tudi jaz bom letos dal odpoved.
– Razumem te. Res te globoko razumem in občudujem tvoj pogum.
– Tudi jaz sem pred desetimi leti želela menjati službo, ampak potem …
– Prav delaš.
– Vse službe so stresne, zakaj misliš, da bo v novi kaj drugače?
– Ampak saj nimaš primerne izobrazbe, da bi lahko menjala. Poznam Anjo, ki je bila tudi slavistka in ji ni uspelo priti v knjižnico …
– Vse gre v k*.
– Menjaj že. To je lahko samo dobro!
– Dala si mi idejo.
– Ni fer, da to govoriš, preden imaš novo pogodbo. Kaj pa lojalnost šoli?
– Spet?
– Veš, da tudi jaz razmišljam o tem, ampak ugotavljam, da mi je v službi, če potegnem črto, vseeno v redu.
– Daj, da premislim, če koga poznam. Veš, da bodo knjižničarko kmalu iskali na …
Odzivi so pričakovano mešani in menim, da jim je vredno pozorno prisluhniti. Na tak način namreč preverjaš tudi trdnost svoje odločitve. Te komentarji drugih zmedejo? Vznemirijo? Potrejo? Opogumijo? Kaj potrebuješ od sogovornika? Zakaj mu razkrivaš svojo odločitev? Kaj ti sogovornik da? Kako to začutiš? Zakaj lahko dva človeka povesta isto stvar, ki pa v tebi ne bo odzvanjala enako?
Kako trdna je tvoja odločitev o menjavi službe, ko jo poneseš v svet in ko postane dejanska namera, ne le ideja v tvoji glavi?
Čigava podpora šteje?
In čigavi komentarji so izrazito škodoželjni, egoistični, predsodkov polni in pesmistični? Kdo te iskreno podpira in te je pripravljen na kariernem križišču podpreti s spodbudno besedo, z vero vate, s tem, da te poskuša razumeti ali da ti po svojih močeh pomaga pri mreženju, ko iščeš novo zaposlitev?
Takih ljudi je v moji bližini, pričakovano, malo. Hvala! Tudi jaz si namreč želim biti iskrena in učinkovita podpora tistim, ki na svojem delovnem mestu niso zadovoljni in v sebi čutijo potrebo po koreniti spremembi. Zlahka razumem, kako je, ko se ti ves miselni svet dan za dnem vrti okoli dela, ob tem pa ne zmoreš sestopiti iz tega cikla in v svojem delu začutiti več smisla. Poznam proces dozorevanja takih odločitev in vem, v kakšni krizi identitete se lahko (večkrat) v življenju znajdeš. Hočeš nočeš, JE pomembno, kaj delaš in kako se ob tem počutiš.
Ne, služba ne bo nikoli moje življenje
In ne, delo ne bo nikoli popolnoma zadostilo vsem mojim visokim pričakovanjem, idealom in merilom. A verjamem, da lahko v svoji prihodnosti začnem delati tisto, v čemer se bom bolj prepoznala in v čemer bom glede na svoje potrebe, zmožnosti in vredote lažje in z manj težavami zaživela.
Tebi v podporo
Zato ti pišem, dragi nezadovoljni zaposleni ali zaposlena, ne verjamem, da lahko v tem sistemu in družbi res najdemo idealno delovno mesto zase. Žal vsi med nami nimamo istih možnosti, sposobnosti, finančnega zaledja in drugega za karierno preizkušnje ter raziskovanje trga dela, a želim ti, da resno ovrednotiš, kaj delaš za denar, kako se ob tem počutiš, koliko smisla vidiš v svojem delu, kako te sprejema vodstvo, v kakšnih odnosih si s sodelavci, svojimi strankami, klienti, naročniki, učenci idr.
Želim si, da vsega ne bi določal družbeni ugled, ki ga delovno mesto prinaša, da na delovnem mestu nezadovoljen ne bi ostajal le zaradi ugodne plačilne liste in kredita, niti ne tako, da vsak dan z enim očesom mižiš, da lahko sploh mirno preživiš odnose in energije, ki se spletajo tam, temveč da se resno pogovoriš s seboj in odločiš za pot, ki te globoko v sebi že vsa ta leta tako ali tako kliče. Življenje je namreč eno samo in moje naj bo zaradi službe lepše, ne pa težje! To si po dolgih letih končno upam začutiti in izreči tudi na glas!
