Kako težko je vztrajati toliko let v izbranem poklicu in se vsakodnevno spraševati ene in iste stvari. Ne vidim smisla, da v tem trenutku vse to povzamem s svojimi besedami, ker je to že storila Daphne Gomez, nekdanja učiteljica, v 17. epizodi podkasta The Teacher Career Coach Podcast z naslovom Leaving Teaching: My story. Poslušaj, če te zanima.
Vedela sem, da se bo pri meni to slej ali prej zgodilo, a nisem vedela, kdaj. Morala sem počakati na skoraj 10 let poučevanja slovenščine – prvih pet v preobremenjeni megli, drugih pet pa v identitetni krizi. Čudim se, zakaj se je notranji premik k drugemu poklicu v meni zgodil šele zdaj, po svoje pa ta proces še kako razumem. Morala sem izgoreti, se ponovno postaviti kot učiteljica, menjati šolo in spet od začetka do (skoraj) dna.
Za spremembo poklica sem nisem oodločila čez noč in to skušam povedati ljudem, ki jih seznanjam s svojo zgodbo. Še vedno učim. Nimam pojma, kdaj bom dobila novo službo – lahko se zgodi hitro, lahko traja še mesece, morda leta. Zadnjega si ne želim, a zdaj vsaj vem, v katero smer usmerjam sile.
Kako se človek odloči, da bo zamenjal svoj poklic? Vsak ima svojo zgodbo. Moja je racionalno-intuitivna. Kaj me je zaneslo v šolstvo? Kaj me je tam veselilo? Kdaj me je začelo moriti? Kaj točno mi je odvzemalo zanos? Zakaj želim oditi?
Za svoj odnos do učiteljevanja ne bom nikoli krivila posamezne ustanove, s katero sem sodelovala. Niti ljudi, s katerimi sem delala. Niti mladih, ki sem jih poučevala.
Moja želja po odhodu iz razreda je subjektivna, pogojena z mojimi globljimi vrednotami in zmožnostmi, z mojim družinskim vsakdanom in spoznanjem, da učiteljskega ritma ne vidim več kot možnega zase.
Kaj točno mislim z zapisanim, bom lažje izrazila, ko bom svojo poklicno pot dejansko preusmerila drugam, do takrat pa tistim, ki poklicne spremembe težje razumete: seveda so vse službe po svoje stresne, seveda se vsakemu služba tu in tam upre in bi potreboval daljši premor, da bi lahko spet začel s polnimi pljuči. A ko prideš na konec svoje poti, to čutiš zelo drugače. Ne sliši in ne čuti se kot obnovljivo in kot nekaj prehodnega. Najavljalo se je že leta prej. Preprosto veš – to ni to in brez obžalovanj moram skleniti neko poglavje z Adijo in začeti drugega z Zdravo povsem drugje.
Močno si želim delati kot knjižničarka. Nimam (še) ustrezne izobrazbe za to delovno mesto, a imam nekaj, česar že dolgo nisem čutila – pomirjenost, da delam prav. Da želim naprej s knjigo, z malo več tišine in bralci.
Najraje bi se zaposlila v šolski knjižnici v Ljubljani in okolici. Če imaš zame v zvezi s tem kakšno koristno informacijo – da, mrežim -, potem mi piši. Izjemno hvaležna sem vsem, ki mi ob tej življenjski spremembi stojite ob strani in razumete mojo željo po drugačnem delu in odnosih.
P. S. Vem, to objavo morda berejo moj delodajalec, moji sodelavci in moji dijaki. Naj se želje po drugačni poklicni poti sramujem in jo skrivam? Ko pa vendar želim pokazati, da za poklicne spremembe ni prepozno, da odločitev o poklicu ni zmeraj končna in da vsaj v mojem primeru ni izraz razočaranja nad posamezniki ali skupino, temveč je odraz globljega osebnega spoznanja in premisleka. Še zadnjo piko na i pa je postavila – hah, kaj drugega le – knjiga. Katera točno? O tem naslednjič …
Krasen zapis.
Nimam besed, ker bo velika izguba za družbo, vam pa ploskam. Oblikovati misel je velikokrat težje, kot jo udejanjiti, naj vam predstavlja pogum in radost.
Pogrešamo vas. Tudi nam, bralcem, mnogokrat odpirate oči. Pedagoški eros je večen.