Novo leto doživim dvakrat. Prvega januarja precej mirno in vzneseno, kot da se vse nekako umakne in počisti. Potem pa se še en nov začetek, zame pogosto velik in strašljiv, pojavi prvega septembra, ko se začne novo šolsko leto. Velik in strašljiv? Takšen letos pač ne bo.
SEPTEMBER ZAME
Kot zaposlena v šolstvu – ej, nič več učiteljica, zdaj že zelo izkušeno kot šolska knjižničarka – se po dolgem krepčilnem poletnem dopustu pač moram počasi prebuditi – tudi dobesedno. Ne skrivam, kako rada ponočujem in spim dolgo v dopoldne. Zato je konec poletja zame najprej prestop v drugačen bioritem, in to je šok, s katerim se bojujem vse do junija. Budilka ob 6.00 – snoooooze.
Zato si na list papirja pripravim kar nekaj vodil in spodbud, ki me bodo vodile skozi september. Predvsem je pomembno, da se ne predam obilju začasne energije in evforičnosti ob novem šolskem letu – še en projekt, še en krožek, še eno povezovanje z učitelji, še en strokovni članek, še, še, še …
Šolsko leto si bom že zdaj organizirala tako, da bo za moje telo in duha vzdržno in pretežno zadovoljno, vse tja do julija, in to je velika naloga.
NOVO ŠOLSKO LETO ZANJ …
Res, res se trudim ne biti dosežkasta mama. Doma imamo jasna pravila (seveda jih je težko spoštovati, haha):
- domača naloga je obvezna
- če potrebuješ pomoč pri učenju, to povej pravočasno (no, v resnici ti pomagamo tudi ob polnoči)
- kar zmoreš sam, opravi sam
- ocene niso pomembne (niti v zadnji triadi ne, in ne me kamenjati zaradi tega prepričanja)
- najpomembejši je tvoj trud, ki ga vložiš v učenje
Mogoče je staršem otrok z učnimi težavami s tega vidika malo lažje, ker iz dneva v dan vidimo otrokove izzive pri branju, pisanju, računanju, pomnenju podatkov, organizaciji učenja idr. Slona ne moreš siliti, da spleza na drevo. (Pa še lušna in pametna knjiga Katarine Kesič Dimic, Slon pleza na drevo, kar preberi jo.)
Pritisk v šoli je velik, mnogi učenci si ga naložijo kar sami, drugim ga na rame servirajo starši, tretjim ambiciozni učitelji ali hvalisavi sošolci. Otrok ni samo ocena. Njegovo življenje ni samo šola, in to bom otroku še glasneje prigovarjala takat, ko bo stres najmočnejši. In takrat bom na eni strani mama, ki sedi z njim za mizo in ga sili v računanje, ker računati je pač treba, in na drugi strani mama, ki ve, da noben test ne bo porušil ali rešil njegovega sveta.
IN ZA NAS …
Ne sanjarim, da se za našo družino s prvim septembrom nič ne spremeni. Oba sva v službi, za gospodinjstvo naenkrat zmanjka časa, oba nadaljujeva s svojimi aktivnostmi, ki so bile poleti na pavzi, naenkrat smo zvečer vsi utrujeni in veliko bolj živčni kot med poletjem, dan se začne zdeti enak dnevu in dom-služba je še težji, ko se dnevi skrajšajo in potonemo v meglo in temo.
Zato bomo mi med šolskim letom, tudi med tednom, še naprej hodili v kino, na sprehode in izlete, še vedno bomo kakšen dan preveč na ekranih in predolgo budni. Šli se bomo Exploding Kittens (priporočam, zelo, zelo), in če mulc ne bo za karte (ker vidva sta tako bedna), jih bova zaigrala midva, zgarana domača učna pomoč, psihološka podpora, kuhinja in finančna uprava.
Ali samo na kratko, sebi in tebi: prosim, naj september ne pride kot cunami, ki poruši vse pred sabo. Naj nadzorujem tisto malo, kar lahko, se zavestno ustavljam v sebi, v domu in službi, ter se čim bolj sprostim. Zgodilo se bo še eno novo šolsko leto, res je. A šola ne bo omejila, zagrenila ali povsem zalila mene, njega in nas. Življenje, med govorilnimi urami, kriteriji ocenjevanja in športnimi dnevi, ostani odprto še za bluzenje, vrtnarjenje in ples.
